Za spoznanje bogatejši

Foto: Sebastjan Gantar

Takorekoč se ne spominjam več, od kdaj sem si želela delati v turizmu, tako dolgo nazaj je že. In presenetljivo, glede na moje sovrstnike, sem vedno čutila neko pripadnost kraju, v katerem živim in delam.

Toliko bolj me zato boli, ko mi lastni ljudje, domačini in prijatelji rečejo, da se zaman trudim Cerknico predstaviti Sloveniji, kaj šele svetu, češ da turizma tu ni in ga ne bo, kot da je tu sivina na turističnem zemljevidu Slovenije. Vsak se trudi po svoje in verjamem, da to ne prizadane samo mene ampak tudi ostale turistične ponudnike (v občini jih je trenutno okoli 30, če ne štejemo gostiln in barov), ki se trudijo predstaviti destinacijo Cerknica v najlepši luči in čim širšemu krogu ljudi. Ob srečevanju s turisti največkrat naletim na reakcijo, da smo tu doma ljudje prijetnega značaja in iskrenega nasmeha, vendar smo preveč zaprti. Mogoče nas res Javorniki ne samo geografsko ampak tudi značajsko zapirajo vase.

Pa vendar, turizem niso samo zabaviščni parki, turizem niso samo nočni lokali, turizem niso samo restavracije s petimi zvezdicami, privatni privez v pristanišču in soba s pogledom na morje… Turizem je tudi narava – divja, pisana in vedno drugačna. In ljudje se vračajo k naravi, saj je to prostor kjer je vsak lahko to, kar želi biti. Narava namreč ne sodi, ne sledi politično-družbenim normam, ne narekuje kodeks oblačenja in ne obtožuje.

Zavedam se, da ni gostinske ponudbe na jezeru in ni klopic za počitek, vendar je jezero še vedno tako, kot ga je opisoval že Valvasor, brez klopic in gostilne, pa vendar edinstveno in neponovljivo. Za vse enakrat pride čas, trenutno pa si želim, da tisti, ki zaide sem, odide za spoznanje bogatejši…